Triatlon postaja vse bolj popularen šport. Verjetno bo po priljubljenosti kmalu dosegel nivo rekreativnega teka. Vendar zaenkrat veliko ljudi ostaja le pri želji, da bi se enkrat preizkusili v triatlonu. Slovenski triatlonski zvezi, je nekaj let nazaj uspel odličen projekt, saj so z disciplino "triatlon za vse" ta šport približali širši množici Slovenk in Slovencev. Preplavati 300m, prekolesariti 13 in preteči 3 km je za vsakega aktivnega posameznika mačji kašelj.
Veliko tekačev se triatlona boji, ker menijo, da je njihovo predznanje plavanja prešibko. Strah je odveč! Čimprej se morajo znebiti spon predsodkov o sebi in nadgraditi svojo telesno aktivnost z novim disciplinami. Verjamem da nikomur ne bo žal, če se bo odločil in naredil korak naprej, ter svojim športnim izkušnjam dal eno novo, za mnoge najlepšo.
Kako izboljšati tehniko teka? S tekaško abecedo seveda. Vendar kaj se zgodi, če tekaška abeceda vsebuje vaje, naloge, ki so za vadečega prezahtevne, ker njegove sposobnosti moči in sklepne stabilizacije ne dosegajo ravni, ki bi omogočala uspešno izvedbo osnovnih tekaških vaj.
To je vprašanje, na katerega sem naletel v zadnjem času, ko sem se ubadal s tekaško tehniko mnogih rekreativnih in tudi mladih perspektivnih tekačev. Dejansko sem rabil kar nekaj časa, da sem sprejel mnenje, da je tekaška tehnika slovenske šole nadaljevalna varianta šprinterskega teka. Ni pa to način, s katerim bi natrenirali tehniko za tek na daljše razdalje. Preprosto ne natreniramo ekonomičnosti tekaškega koraka.
Da bo zmeda večja, so teoretične osnove naše šole teka pravilne (postavljanje stopala pod težišče telesa, elastičnost, sproščenost). Težava je samo v tem, da z naborom osnovnih vaj tega ne natreniramo dovolj.
Gibanje (tekaško) je potrebno razbiti povsem na osnove (prafaktorje), da smo lahko uspešni pri učenju najosnovnejših elementov tekaškaga koraka. Prva vaja je stoja na eni nogi, z drugo pokrčeno pod sabo. Teža telesa mora biti na blazinicah prstov na nogi (ne na prstih), gleženj - kolki in rama so v isti ravnini...
Ko to obvladamo nadaljevanje ni več težko.
Po nekaj letih vadbe lahko dosežemo perfekcijo gibanja, če imamo primerno težo :)
Polmaraton v Palmanovi je za nami, prav tako "shopping" v outletu in veseljačenje po osmicah na Krasu. Čas je za analizo. Vprašanje se glasi, zakaj vse slovenske tekače, ki tečejo v Palmanovi, drugi dan boli glava? Verjetno je kriva italjanska megla. Šalo na stran, tekaška analiza je sledeča.
Tekaška ekipa triatlonskega kluba iz Kamnika, je zaključila jesensko obdobje nastopov na organiziranih prireditvah. V enem izmed prejšnjih blogov sem že pisal o napredku pred maratonom, zdaj pa lahko direktno primerjamo rezultate iz Ljubljane in Palmanove.
Na obeh prireditvah so nastopili štirje tekači in dve tekačici, ki smo jih bolj podrobno spremljali skozi zadnjih 12 tednov. Vsi so v Palmanovi tekli hitreje, v povprečju kar za 128 sekund oziroma 2,1 % (vsak kilometer kar 6 s hitreje). Največji napredek je bil 396 s oziroma 6,4 %, najmanjši pa 28 s oziroma 0,5 %. Najhitrejši čas teka merjencev v Palmanovi je bil 1:29:19, najpočasnejši pa 1:42:59. Seveda je napredek izražen v sekundah bolj zavajujoč, ker je razpon v hitrosti dokaj velik, procentualna vrednost napredka pa nam kaže pravo sliko.
Nekaj tednov nazaj smo ugotovili, da je bil napredek v štirih tednih treninga 2,28 %. Napredek od Ljubljane do Palmanove je bil 2,1 %, tako da lahko preko palca ugotovimo naslednje. Trening po sistemu, ki smo ga uporabili v tej tekaški ekipi, nam doprinese približno 2,2 % napredka na vsake 4 tedne.
Tekači ponavadi s koncem "tekmovalne sezone" prenehajo vaditi organizirano, oziroma pričnejo z vadbo v dvoranah in tekom ponoči, ker je to edina organizacijska oblika uskladitve teka in službe. Tisti, ki jeseni tečejo zato, da ne izgubijo prigarane telesne pripravljenosti, zgrešijo tisto, zaradi česar je jeseni tek v naravi najlepši.
V gozdu vas čaka tišina, hladen zrak, debela plast listja na tleh in sončni žarki, ki vam sijejo naravnost v oči. Jeseni je tek verjetno najbolj sproščujoč, saj te v naslednjih mesecih ne čaka "tisto", zaradi česar bi moral teči hitreje in dlje. Kadarkoli se lahko ustaviš, razgledaš naokoli, nadihaš hladnega mokrega zraka in tečeš naprej, povsem počasi, mehko, lahkotno. Do konca gozda in nazaj. Uživajte!
V zadnjih letih vse več športnih društev pozimi organizira plavalno vadbo za svoje člane. Rekreativni tekači, kolesarji, pohodniki, člani kluba srednjih let se odločijo, da se bodo naučili plavati. Vsi se po plavanju počutimo odlično, telo je predihano, koža mehka, dobra tehnika plavanje pa vliva samozavest, ki odtehta trebušček v kopalkah.
Organizatorji plavalnih tečajev in treningov imajo (imamo) nemalo težav zagotoviti dovolj plavalnih prog za vadbo. Sploh v Ljubljani je problem tako pereč, da je čez teden nemogoče dobiti prosti termin plavanja pred deseto zvečer. Ob poplavi ponudbe, je težko izbrati najboljšega, da za svoj denar dobite najbolje. Preden se za vadbo odločite, preverite kdo bo trener na vadbi, kakšen je program, koliko vadečih bo v progi in kako lahko ugotovite ali boste dobili obljubljeno. Lahko se zgodi, da vam bodo obljubili začetni tečaj plavanja, nato pa vas vrgli v vodo skupaj še z desetimi sorodnimi dušami. Vode se boste napili zastonj, napol utapljanje pa drago plačali. Približno četrtina takšnih vadečih tečaja ne konča, za vedno pa imajo misel v glavi, da takšna aktivnost ni za njih. NAROBE!
V kratki (25 m) plavalni progi je pri organizirani vadbi lahko po zakonu maksimalno 8 vadečih. Osmim se trener lahko posveti, jih med plavanjem opazuje in daje komentarje o uspešnosti izvajanja tehničnih vaj. Ne smemo pozabiti, da je trener, ki je odgovoren za plavalno progo hkrati tudi reševalec iz vode za svoje vadeče na tečaju. Trenerjev ne smemo izpostavljati situacijam, ki jih ne obvladujejo.
Plavalci in plavalke, dvignite glas, ko se gre za vašo varnost. Ne dopustite si, da z vami počnejo kot s številko na papirju, ki poveča dobiček na koncu meseca. Zaslužite si več in to morate zahtevati.
Ironman, je eden izmed težjih športnih izzivov, s katerim se spoprijema veliko število rekreativnih in profesionalnih športnikov. Preplavati 3.8 km, prekolesariti 180 km in nato še preteči 42,2 km, se na prvi pogled zdi skoraj nemogoče. Ravno ta občutek nemogočega pa je vodil do nastanka te športne panoge. Družba ameriških vojakov, ki so ob preveč popitih Bud-ih prišli na idejo, da združijo plavalni, kolesarski in tekaški maraton v Honoluluju v eno preizkušnjo, so krivi, da se mnogo rekreativcev v sodobni družbi vsak dan bori v službi in doma, da bi imeli dovolj časa za trening.
Tudi oni sami se niso zavedali v kaj se spuščajo in kaj bo iz njihove nedolžne stave ob pivu nastalo. Lahko bi rekli celotno svetovno gibanje, globalni (marketinški) fenomen ali pa kar kaprica družbe, ki si to zadevo lahko privošči, časovno in finančno.
Najboljši tekmovalci v Ironmanu, prizkušnjo končajo v osmih urah in hitreje, za trening porabijo 30 - 40 ur tedensko - full time job!
Najboljši rekreativni tekmovalci končajo Ironman približno v devetih urah, za trening porabijo 12 - 20 ur tedensko, ob tem morajo ponavadi oddelati še 40 ur v službi, popestovati sina ali hčer in se posvetiti ženi ali možu. Vse njihove misli so usmerjene v trening, v prehrano, v tehniko plavanja, kako do hitrejšega kolesa, itd. Najbolj zavedni si omislijo trenerja, ki jim lahko s svojimi nasveti pomaga tako, da je njihov čas, ki ga porabijo za trening maksimalno izkoriščen, ter, da so na Ironmana maksimalno pripravljeni.
Menda je občutek ko končaš Ironmana nepopisen, fenomenalen, boljši kot na dobrem koncertu. Čeprav ti je druga polovica tekaškega dela res težka in si obljubiš, da kaj takšnega pa ne rabiš več trpeti, se že čez pol ure po prihodu v cilj pogovarjaš s kolegi, da drugo leto bi pa lahko šlo hitreje. In to je fenomen Ironmana ter njemu sorodnih preizkušenj. Ko enkrat poizkusiš, te zagrabi, triatlonska subkultura te potegne vase in postaneš zasvojen. Zasvojen, zdrav, poln energije in utrujen od treninga, ki ga je vedno premalo.
Triatlon ti zaznamuje življenje. Enim ga je že, enim ga še bo, zagotovo!