torek, 20. september 2011

Vse poti vodijo v Anglijo

Prejšnji konec tedna se je zaključila Dextro serija v triatlonu, s finalom v Pekingu. Med najboljšimi triatlonkami je nastopila tudi naša Mateja Šimic in osvojila odlično 19. mesto, ter se s tem rezultatom še za korak približala Olimpijskim igram v Londonu prihodnje leto. Med triatlonkami, je bila v sezoni 2011 najuspešnejša Helen Jenkins iz Velike Britanije, ki si je s prepričljivimi in konstantnimi nastopi v drugem delu sezone zagotovila skupno zmago. Kanadčanka Paula Findlay, ki je bila na začetku sezone v vrhunski formi in je dosegla 3 zaporedne zmage na Dextro seriji, je bila na koncu v skupnem seštevku "šele" 6. Njena pot navzdol to sezono se je pričela v domačem Edmontonu, ki ga imamo vsi v tako lepem spominu, ko nas je naša Mateja prijetno presenetila z 2. mestom. Kako se bo Paula pobrala, bomo videli spomladi.

Med moško konkurenco pa je na koncu sezone vse na svojemu mestu, čeprav je konkurenca neizprosna. Brata Brownlee trenutno kraljujeta v triatlonu in duatlonu. Če ne gre enemu, pa gre drugemu. Alistair je nedvomno malce boljši od svojega dve leti mlajšega brata Jonathana. Vendar, kako dolgo pa bo lahko miren pred svojim njim. Ali se lahko zgodi, da bo že v naslednji sezoni Jonathan potegnil britanski voz? Na svetovnem prvenstvu v sprint triatlonu, ki je bilo v Švici, je Jonathan angležem zagotovil ekipno zmago, seveda po tem, ko je dan prej premagal  španca Gomeza in svojega starejšega brata ter postal svetovni prvak. Naslednja sezona bo zelo zelo zanimiva. Gomez ne bo sedel križem rok in gledel kako mu vse naslove pobirata brata iz Leedsa, ruska triatlonca Polyansky in Bryukhankov sta vse hitrejša in sta že na nekaj zadnjih tekmah vedno prva iz vode. Ko bosta še odtekla na nivoju Gomeza, pa bodo uspehi tu. Ampak pisati je tako lahko, težje je to narediti. Francozi imajo odlične tekmovalce, Švicarji z Riederejem, pa Nemci,... Pustimo se presenetiti kaj nam prinese olimpijska sezona.

torek, 2. avgust 2011

Dan rekordov v Rothu

Nekaj tednov nazaj, smo v Celovcu lahko videli na delu enega izmed najboljših ironmanov vseh časov. Marino Vanhoenacker je postavil svetovni rekord, oziroma najhitrejši čas dosežen v tej diciplini. S časom 7:45:55, je za več kot 4 minute izboljšal star rekord, ki je bil dosežen v Rothu več kot 10 let nazaj. Vsi ki so bili na Koroškem, so od navdušenja pokali po šivih, priča so bili predstavi "nadsposobnega" triatlonca. 

Ampak kaj, ko je vsa evforija iz Celovca trajala le sedem dni. Očitno je v Roth-u šlo še hitreje! Idealne vremenske razmere, ravninska proga, vesoljska tehnologija ter maksimalno pripravljeni nastopajoči so prinesli svetovna rekorda tako v ženski kot moški kategoriji. Andreas Raelert je tekmo končal z neverjetnim rezultatom 7:41:33, Chrissie Wellington pa v še bolj neverjetnih 8:18:13!!!!!
Z veseljem dajem na glasovanje, kateri rekord je boljši in kako dolgo bosta zdržala. 
Zmagovalec prejme vsaj pivo!


torek, 26. julij 2011

Ironman kot fenomen

Ironman, je eden izmed težjih športnih izzivov, s katerim se spoprijema veliko število rekreativnih in profesionalnih športnikov. Preplavati 3.8 km, prekolesariti 180 km in nato še preteči 42,2 km, se na prvi pogled zdi skoraj nemogoče. Ravno ta občutek nemogočega pa je vodil do nastanka te športne panoge. Družba ameriških vojakov, ki so ob preveč popitih Bud-ih prišli na idejo, da združijo plavalni, kolesarski in tekaški maraton v Honoluluju v eno preizkušnjo, so krivi, da se mnogo rekreativcev v sodobni družbi vsak dan bori v službi in doma, da bi imeli dovolj časa za trening.
Tudi oni sami se niso zavedali v kaj se spuščajo in kaj bo iz njihove nedolžne stave ob pivu nastalo. Lahko bi rekli celotno svetovno gibanje, globalni (marketinški) fenomen ali pa kar kaprica družbe, ki si to zadevo lahko privošči, časovno in finančno.
Najboljši tekmovalci v Ironmanu, prizkušnjo končajo v osmih urah in hitreje, za trening porabijo 30 - 40 ur tedensko - full time job!
Najboljši rekreativni tekmovalci končajo Ironman približno v devetih urah, za trening porabijo 12 - 20 ur tedensko, ob tem morajo ponavadi oddelati še 40 ur v službi, popestovati sina ali hčer in se posvetiti ženi ali možu. Vse njihove misli so usmerjene v trening, v prehrano, v tehniko plavanja, kako do hitrejšega kolesa, itd. Najbolj zavedni si omislijo trenerja, ki jim lahko s svojimi nasveti pomaga tako, da je njihov čas, ki ga porabijo za trening maksimalno izkoriščen, ter, da so na Ironmana maksimalno pripravljeni.
Menda je občutek ko končaš Ironmana nepopisen, fenomenalen, boljši kot na dobrem koncertu. Čeprav ti je druga polovica tekaškega dela res težka in si obljubiš, da kaj takšnega pa ne rabiš več trpeti, se že čez pol ure po prihodu v cilj pogovarjaš s kolegi, da drugo leto bi pa lahko šlo hitreje. In to je fenomen Ironmana ter njemu sorodnih preizkušenj. Ko enkrat poizkusiš, te zagrabi, triatlonska subkultura te potegne vase in postaneš zasvojen. Zasvojen, zdrav, poln energije in utrujen od treninga, ki ga je vedno premalo.  

Triatlon ti zaznamuje življenje. Enim ga je že, enim ga še bo, zagotovo!